mag. Kristina Likar, univ. dipl. org., viš. san. teh.

Kristina Likar je diplomirala leta 1968 na sanitarnem oddelku takratne  Višje šole za zdravstvene delavce in leta 1982 tudi na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru. Opravila je podiplomski študij iz socialne medicine in higiene na Medicinski fakulteti v Ljubljani in diplomirala leta 1986, magistrski študij pa je leta 1990 prav tako na Medicinski fakulteti v Ljubljani končala z zagovorom magistrske naloge.

Sedem let je bila zaposlena kot sanitarna inšpektorica na Upravi za inšpekcijske služb Mesto Ljubljana (1969–1975). Preostala leta službovanja (1975–2006) je bila zaposlena na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. Med letoma 1983 in 1991 ter 2000 in 2006 je bila predstojnica oddelka za sanitarno inženirstvo, v letih 1994 in 2000 pa vodja katedre za zdravstveno ekologijo in nadzorstvo.

Vodila ali sodelovala je v delovnih skupinah za pripravo opisa poklica višjega sanitarnega tehnika; vzgojno-izobraževalnega programa za sanitarno delo; petsemestralnega vzgojno-izobraževalnega programa za sanitarno inženirstvo; visokošolskega vzgojno-izobraževalnega programa za sanitarno inženirstvo; opisa poklica diplomiranega sanitarnega inženirja; programa pripravništva za višje sanitarne tehnike; programa pripravništva za sanitarne inženirje.

Kakšna je bila dosedanja pot razvoja profila »Sanitarni inženir«?

Koncept sanitarnega inženirstva, kot ga poznamo danes, izvira iz ZDA, kjer so v začetku dvajsetega stoletja oblikovali profil tehničnega strokovnjaka za javno zdravstvo. Ta je razreševal higiensko-tehnične probleme na področjih varstva pitne vode, osebne in javne higiene, ravnanja z odpadki in odpadnimi vodami, varstva zraka in nadzora onesnaževalcev, nadzora hrupa in radioaktivnosti. V Evropi, razen v Veliki Britaniji, žal omenjeni strokovnjak sprva ni bil poznan. Kmalu pa je prevladalo spoznanje, da specialisti za posamezna tehnična področja ne morejo celovito in predvsem učinkovito reševati kompleksnih problemov. V reševanje nastale zagate se je vključila Svetovna zdravstvena organizacija, ki je v letih med 1977 in 1983 opredelila profil zdravstvenega strokovnjaka, sanitarnega inženirja ali zdravstvenega ekologa. Na ta način je v reševanje problemov vključen javnozdravstveni vidik, inženirski pristop ter interdisciplinarnost in sodelovanje s strokovnjaki različnih zdravstveno tehničnih strok.

Zaradi potreb v družbi, predvsem pa zaradi zavedanja pomembnosti javnega zdravja, se je v Sloveniji pristopilo k izobraževanju prvega kadra na področju sanitarne stroke že leta 1947, in sicer z organiziranim šestmesečnim tečajem, že leto kasneje pa je bila ustanovljena šola za medicinske tehnike. Sprva je izobraževanje, tudi zaradi velikega pomanjkanja kadrov, potekalo v obliki tečajev, kasneje pa kot srednješolsko izobraževanje. Prvi srednješolski program je trajal tri leta, a je že leta 1949 prerasel v štiriletni program. Leto kasneje je dotedanje oblike tečajev in šolanja medicinskih tehnikov nadomestila štiriletna srednja šola za sanitarne tehnike. Kot zanimivost lahko navedemo, da so sprva vpisovali oz. izobraževali oba spola, od šolskega leta 1951/52 pa vse do leta 1960 pa so na oddelek za sanitarne tehnike vpisovali samo polnoletne fante. Poklic je bil zelo zahteven, glede starostne omejitve 18 let pa lahko ugotovimo, da so se že v tistem obdobju zavedali resnosti in zahtevnosti poklica oz. stroke. Izobraževanje sanitarnih tehnikov na srednji stopnji se je tako nadaljevalo vse do leta 1981, ko je bilo s sprejemom zakona o usmerjenem izobraževanju ukinjeno.

Že v letu 1962 je takratno društvo laboratorijskih in sanitarnih tehnikov podalo pobudo za izobraževanje sanitarnih tehnikov na višji stopnji. V študijskem letu 1964/65 se je na takratno Višjo šolo za zdravstvene delavce (VŠZD) vpisala prva generacija ‘sanitarcev’, ki so se izobraževali na višješolskem nivoju. Vsebinsko zasnovo študijskega programa je osnoval zdravnik  Stanko Lajevec. Diplomanti omenjenega programa so po končanem študiju in uspešno opravljenem diplomskem izpitu prejeli strokovni naslov višji sanitarni tehnik.

Kako pa so potekale prenove prvotnega študijskega programa?

Dvoletni študijski program višjih sanitarnih tehnikov se je izvajal vse do študijskega leta 1992/93, ko je bi uveden petsemestralni študijski program sanitarno inženirstvo. Od leta 1993/94 do leta 1995/96 se je na oddelku za sanitarno inženirstvo na VŠZ izvajal dvostopenjski štiriletni študijski program sanitarno inženirstvo, diplomanti na prvi stopnji so prejeli strokovni naslov sanitarni inženir, diplomanti na drugi stopnji pa diplomirani sanitarni inženir. Od študijskega leta 1996/97 dalje se je izvajal enovit štiriletni visokošolski strokovni študijski program sanitarno inženirstvo, diplomanti omenjenega programa prejmejo strokovni naslov diplomirani sanitarni inženir. S študijskim letom 2009/10 Visoka šola za zdravstvo preraste v Zdravstveno fakulteto, na oddelku za sanitarno inženirstvo pa smo pričeli z izvajanjem univerzitetnega študijskega programa Sanitarno inženirstvo, katerega diplomanti pridobijo strokovni naslov diplomirani sanitarni inženir (UN). V študijskem letu 2013/14 sledi naslednji mejnik, ko se je na magistrski študijski program Sanitarno inženirstvo vpisala prva generacija izrednih, že naslednje študijsko leto pa tudi prva generacija rednih študentov. Diplomanti pridobijo strokovni naslov magister sanitarnega inženirstva.

Kako ocenjujete prednosti sanitarnega inženirja?

Prednost sanitarnega inženirja je v kompleksnosti znanj, saj združuje tako tehnična kot zdravstvena znanja. V današnjem času je to odlika, ki jo je potrebno ohraniti. Sanitarni inženir je izrazito higiensko-tehnično in okoljsko orientiran profil. Okoljskih strokovnjakov je veliko. Strokovnjakov, ki pa poleg okoljskih znanj poznajo tudi zdravstveni vidik obvladovanja tveganj okolja na človeka in obratno pa ne, ravno v tem je prednost našega profila. Področje higienskih analiz je zaradi novih tehnologij in globalizacije vse bolj v ospredju, zato se sanitarni inženirji ne smete oddaljevati od zdravstveno-higienskih področij dela.

Vaš pogled v bodočnost?

Če sklenem svoj pogled v bodočnost lahko rečem, da smo skozi »sanitarca« vzgajali strokovnjaka za reševanje zdravstveno-ekološke problematike. Ker smo ga ohranili in pripeljali do najvišje stopnje izobraževanja, imamo prednost pred drugimi evropskimi državami. V prihodnje bo naš strokovnjak prisoten po vsej Evropi. Njegovo oprijemališče bo predvsem higiena, in sicer higienske analize posameznih procesov in zdravstveni pristop k ekološki problematiki.

Intervju izvedla: doc. dr. Mojca Jevšnik